Sončni mrk
Sončni mrk
Preverite
Popolni sončev mrk je zelo redek pojav, pojav za tako majhno deželo kot je naša Slovenija. Zadnji Sončev mrk so Slovenci lahko opazovali leta 1033 in še ta je bil obročast. V letih 1485 in 1540 pa je šel pas Lunine sence zelo blizu slovenskega ozemlja čez Istro in Hrvaško in sicer tik po sončnem vzhodu leta 1485 in nekaj pred sončnim zahodom leta 1540. Leta 1842 je sicer šla senca čez zahodni kot Gorenjske, a popolnega mrka verjetno niti opazili niso, ker se je to zgodilo zgodaj zjutraj. Zadnji popolni Sončev mrk, ki smo ga lahko opazovali v naši bližini, je bil 15.2.1961, ko je ozek pas sence tekel čez Dalmacijo.
Delni Sončev mrk je precej navaden pojav, saj ga lahko vsaka generacija vidi po večkrat v svojem življenju, in ljudje se večkrat ne zavedajo, da je popolni Sončev mrk bistveno drugačen pojav od delnega Sončevega mrka, je nekaj nenavadnega in veličastnega.
Sončev mrk, ki smo ga lahko opazovali 11.8.1999, je bil za mnoge gotovo dogodek stoletja, saj bo naslednji popolni mrk iz naših krajev viden šele leta 2081.
MITI IN LEGENDE
Ker nekoč dejanskih vzrokov za nastanek mrkov še niso poznali, so si le-te pojasnjevali na različne načine. V davnini so imeli mrki mističen, usoden in celo zastrašujoč vpliv. Mnogi so verjeli, da je mrk znamenje naravne katastrofe, smrti ali padca vladarja. Nekateri miti govorijo celo o nevidnem zmaju ali drugih demonih, ki v času mrka požirajo Sonce. Zato so številne kulture razvile celo vraževerstva v zvezi s preprečevanjem Sončevega mrka.
Kitajci so npr. ustvarjali velik hrup in zmedo s pomočjo bobnov, kuhinjskih ponv in streljanjem puščic v nebo, da bi prestrašili in pregnali zmaja ter ponovno vzpostavili dnevno svetlobo.
Indijci so se potapljali do vratu v vodo, ker so verjeli, da tako čaščenje pomaga Soncu in Luni pri bojevanju z zmajem.
Na Japonskem je bil razširjen običaj v času mrka prekriti vodnjake, da bi preprečili padanje strupa iz zatemnjenega neba v vodo.
Drugače pa so v Tahitiju mrke interpretirali kot ljubljenje Sonca in Lune.
Ljudstva arktične Amerike (Eskimi, Aleuti in Tlingiti) pa še danes verjamejo, da je mrk odraz božje zaskrbljenosti in da v času mrka Sonce in Luna začasno zapustita svoji mesti na nebu, da preverita ali je na Zemlji vse v redu.
Vir: internet
0 komentarji :
Objavite komentar