Ljudje danes ne obsojajo
Saša Lendero
Preverite
Nedavno ste izjavili, da vas bo v šovu predvsem zanimalo,
kaj je ljudi prignalo do čezmerne teže, zanimala vas bo tudi odvisnost od
hrane. Sicer opažate veliko različnih odvisnosti v sodobnem času?
Alkoholizma je bilo verjetno več v času naših starih staršev
in staršev, ostalih odvisnosti pa je zdaj nedvomno več. Verjetno zato, ker je
tempo sodobnega sveta zelo hiter in družba od ljudi zahteva popolnost. Nihče od
nas pa ni popoln, zato pogosto čutimo, da nismo dovolj dobri. Potem začnemo
iskati pobege, ki omilijo notranjo stisko in ob tem hitro zaidemo v katero od
odvisnosti.
Ko so pred leti mediji napisali kakšno laž, se mi je sesul
svet, zdaj pa mislim, da če smo doma zdravi in se imamo radi, so najbolj
pomembne stvari v življenju urejene!
Je tudi obsedenost z zdravim življenjem lahko odvisnost? Da
se na primer ne počutiš dobro, če vsak dan ne tečeš ali treniraš?
Gotovo! Tu gre lahko, podobno kot pri anoreksiji, za potrebo
po nadzoru. Tudi to, da moraš vsak dan preteči 30 kilometrov, da lahko potem
sploh v miru zaspiš, je neke vrste odvisnost, na srečo pa ni preveč škodljiva
(smeh). Zanimivo je, da ljudje v sodobnem svetu nekaterih odvisnosti sploh ne
opazijo, kaj šele obsojajo, zlasti če so to odvisnosti, ki se skladajo s hitrim
tempom in tem, da si lep, uspešen, sposoben, mladostnega videza ... Seveda pa
je treba tovrstne odklone vedno ločiti od zdravega načina življenja in potrebe
po gibanju in aktivnosti, ki jih je treba vzpodbujati in negovati.
Dejali ste tudi, da se boste vodenja lotili z veliko
empatije, verjetno opažate, da je danes tega vse manj? Morda tudi pri mlajši
generaciji, vi imate hčer v osnovni šoli?
Imam skoraj desetletno hči Ario in včasih me postane kar
malo strah, ko vidim, kako empatična je, kako dober človek je in kako jo
prizadene, ko vidi, da ni ves svet takšen. Kljub temu sem vesela, da je takšna,
kot je, saj tako kot pravite – svet potrebuje sočutne ljudi!
Kako se boste torej lotili vodenja?
Pri oddaji Kmetija: Nov začetek sem imela sprva nekaj težav
s prijaznostjo, ker je šov od mene zahteval tudi strogost in neizprosnost, v
šovu The Biggest Loser pa bom lahko takšna, kot sem. A tudi če do nekoga čutiš
empatijo, še ne pomeni, da ga moraš ves čas božati. Ljudje v različnih
situacijah potrebujmo različne pristope. Človeka je treba kdaj tudi soočiti z
resnico. Moraš pa vedeti, kdaj moraš nekoga potolažiti in kdaj nekdo potrebuje,
da ga, če je potrebno tudi malo na silo, potisneš iz udobnega prostorčka, v
katerem sedi že toliko časa, da je ta že povsem oblikovan po njegovi zadnji
plati.
Saša s trenerjem iz šova Natašo Gorenc in Janom
KovačičemSaša s trenerjem iz šova Natašo Gorenc in Janom Kovačičem
Govorite o pritiskih sodobnega sveta, vi zdaj čutite manj
pritiskov, ker se manj pojavljate v medijih? V zadnjem času vas nismo toliko
videvali na naslovnicah in tudi mimoidoči vas verjetno niso lovili v kamere
svojih mobilnih telefonov?
Opažam, da se nekaj mesecev medijskega zatišja med ljudmi ne
pozna prav dosti. Sicer pa sem vedno hvaležna vsakomur, ki me ne fotografira na
skrivaj, brez moje vednosti (smeh). Se pa tudi manj obremenjujem s temi rečmi.
Ko so pred leti mediji napisali kakšno laž, se mi je sesul svet, zdaj pa
mislim, da če smo doma zdravi in se imamo radi, so najbolj pomembne stvari v
življenju urejene! Vse ostalo so nevšečnosti, ki ti lahko povzročajo stres, a
to ni stres, ki uničuje življenje. Čeprav to veš tudi, ko si mlad, zares začneš
tako živeti šele, ko si malo starejši. Modrost žal pač pride z leti (smeh). Žal
pa se takrat zavedaš tudi tega, da medijski svet čisla mladost in lepoto. Pride
čas, ko veš, da na naslovnicah nisi več videti enako kot pred leti, a takrat
pridejo v ospredje druge reči. Vse večkrat se mi zgodi, da občudujem ljudi,
kako lepo se starajo. Mihi (Hercogu, Sašinemu partnerju, op. p.) včasih pokažem
kako 85 let staro gospo in rečem: Pajki, glej, kako lepa ženska.
Doma včasih pred nastopom sanjarim, da bi raje ostala kar
tam, a mi je potem na odru vedno lepo, predvsem zaradi odziva ljudi.
So pa ženske še vedno hitro žrtve besednih napadov. Moške
večkrat ocenjujejo po njihovem delu, ženske pa hitro začnejo ocenjevati po
videzu, padajo tudi žaljivke …
Ne vem, zakaj je tako, tudi jaz sem to opazila in vsakič me
to globoko šokira. V tujini ni tako. Če gre pri nas mamica nekaj mesecev po
porodu z otrokom na sprehod v trenirki in s kapo na glavi, takoj napišejo, da
se je zapustila. Tudi zame so v tem primeru napisali: ali sploh še prepoznate
nekdaj najbolj priljubljeno pevko? V tujini bi imela ta novica naslov:
zvezdništvo je hitro pozabljeno, ko dobiš otroka. Vse v življenju lahko
pogledaš z vsaj dveh najbolj skrajnih kotov in pri nas se je pred leti prav ta
negativni pogled izjemno dobro prodajal. Mi pa zdaj uredniki in novinarji
govorijo, da ni več tako in tega sem vesela. Tudi na televiziji smo lahko gledali
nekaj resničnostnih šovov, ki so šli čez mejo dobrega okusa, iskali so
negativne skrajnosti, a na srečo te oddaje niso bile dobro gledane. Očitno se
vrača človeškost. Ljudje so tudi začeli opažati, da so bile te novice pogosto
lažne in izmišljene. Zelo si želim, da bi šli v pozitivno smer s hitrejšimi in
večjimi koraki. Če bo tako, bomo tudi zvezdniki lahko bolj človeški, tudi nam
se dogaja vse tisto, kar se dogaja drugim. Tudi mi smo razžaljeni, izdani,
nalagani, razočarani, srečni, ljubljeni …
Rumenih medijev torej ne pogrešate, gotovo pa pogrešate
oder, ko ne nastopate?
Zdi se mi, da glasbo še malce raje ustvarjam, kot z njo
nastopam. Pred svojo publiko se sicer vedno odlično počutim, a vseeno grem
malce nerada od doma, ker sem pravi zapečkar. Doma včasih pred nastopom
sanjarim, da bi raje ostala kar tam, a mi je potem na odru vedno lepo, predvsem
zaradi odziva ljudi. Ko se peljem z nastopa, kar pokam od energije in idej in
potem še tri ure ne morem zaspati.
Z Miho v zadnjem času delata glasbo za nemški trg, sta kdaj
razmišljala o selitvi iz Slovenije?
Ne, v tujino greva štirikrat na leto za nekaj dni. Vedno sva
si želele delati od doma in zdaj to počneva.
Vir: facebook
O meni Alexy
0 komentarji :
Objavite komentar